Ljubljana decembra zažari v tisoč lučkah. Praznična okrasitev da mestu čaroben videz in z veseljem se zvečer odpravimo v prestolnico. Člani knjižničarskega krožka smo morali malo pohiteti, da smo si lahko ogledali najstarejšo javno strokovno knjižnico, saj v njej ne uporabljajo ne umetne razsvetljave ne ogrevanja. Takšna je, kot v času ustanovitve v začetku 18. stoletja. Obiskovalci so si v njej izposojali strokovne knjige in jih brali samo, dokler je bilo dovolj svetlo. Sveče so bile prepovedane. Zato ni nikoli prišlo do požara in freska na stropu se je do današnjih dni ohranila v vsem svojem sijaju. Prijetna vodička nam je razložila, kdo vse je upodobljen na freski in zakaj.

Semeniška knjižnica je res posebna, kot tista na Bradavičarki iz Harryja Potterja, le manjša. Baročne omare za knjige so umetelno izrezljane, globusi, stari 300 let, še nimajo vrisane Avstralije, ogromni knjigi iz 16. stoletja pa imata lesene platnice in sta vezani v usnje. Zaradi lesenih platnic iz bukovega lesa so knjigam nekdaj rekli bukve. Vodička si je nadela bele rokavice in previdno obračala liste, potiskane z besedilom v latinščini.

Po ogledu smo se povzpele na ljubljanski grad, občudovale razgled na Ljubljano in pokukale v podzemlje k zmaju. Po drugi strani hriba smo se spustile v stari del mesta, se sprehodile ob okrašeni Ljubljanici in prazničnih stojnicah, za konec pa se dvignile na teraso visoko nad mestom. Privoščile smo si vročo čokolado, občudovale praznično okrašeno prestolnico, nato pa pohitele na vlak proti Trzinu.